»Zgodaj so se mi zgodila odrasla leta, stlačena v eno leto, v en sam dopoldan.«

»Kaj pa, če bi se soočila s tem, česar se sama najbolj sramujem, kar me najbolj boli?«

»Moja mama je morala postati zgodba, da se jaz lahko počutim manj sama in zlagana …«

»Moja mama je morala postati zgodba, da se jaz lahko počutim manj sama in zlagana …«

»In se mi zdi, da mi je kar uspelo.«

»Pojem Evropejca se mi zdi pretenciozen, saj zveni, kot da je nad njim samo še Bog.«

»Kot kava s smetano. Ne moreš biti samo bel ali samo črn. Popolnost je v kombinaciji, v pravem razmerju in sprejemanju različnosti. … Črnina bolezni me v bistvu pripravlja na belino onostranstva.«

»kaj, če je to, kar mislim, da sem – jaz –, le asemblaž delov, umov, jazov?«

»Moja mama je vedno govorila, da se bo zgodilo nekaj hudega. Moja mama je bila prepričana, da se bo to zgodilo prej ali slej, in zdaj to popolnoma jasno vidim tudi sama, čutim, kako se nama približuje kot otipljiva in nepovratna usoda.«